Utvare odfrfotajo na prozornih krilih. Skrhani smisli, z vetrovi, božajo prerešetana obzidja. Slutnje spletajo osivele kite časa in v pozabo ujete sekunde ponikajo v podkletja. Usoda si zapisuje upe začetkov, belih pajčolanov in v krike zamaskiranih slovesov .
Na oči padejo luskinaste veke samoprevare.
Molk postane, z voskom večnosti, zapečatena resnica.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Lea199
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!