Za tvojimi vekami igra film

pred mojimi pa se odvija pravljica

cvetoče sončnice.

Spomini glasno govorijo

pričakujejo jesen

v katero se morda prikrade

uslišana želja.

Tečem zrcalu naproti

z odprtim objemom

kot upočasnjen posnetek

romantičnega srečanja.

Pretečem najine obale

svet

tvojo modrino v pogledu

v besedi molčim

in se utrujeno

položim na skalo

z označeno smerjo.

Sprejmem podobnost

ki se razlikuje samo v obliki

samoumevnega.

Brez spanja

bedim

potujem med brezni upanja

sprožam plazove najstniških let.

Plavam proti toku

k domačnosti struge

in žalostno sedim na oknu

ko greš mimo.

Hvala,

medtem ko čakam nate.

Sandra Kocijančič