Pritajena bolečina se izvije

ko spuščam roke ob telo.

Objema se prostranost

s hladom noči

tolažeč s trohnečo željo

po nežnosti.

Spuščen pogled

od strahu zakrčena zenica

ne želi vstopiti v nov trenutek

kjer bo prostor izpraznjen tvojega vonja.

Telo pozablja na utrip srca

ki se krčevito oklepa vsakdanjika

in se z novim dihom

poigrava s ptičjim peresom

navrženim na vhod mojega sveta.

Omrtvičenost se naseli

v ude

kot oklesan spomenik

sem tu in čakam

da se zgodi nekaj kar bo ohranilo

noč.

Sandra Kocijančič