v kratkorajno odbitost
tolažečo
in prazno kot naprstnik
pozabljen v žepu od moljev zluknjanega predpasnika
njenega
se mu je prikradla
kodrasta vitica nečesa
čemur je včeraj rekel spomin
samo vdih je bil potreben
tak histeričen in hiter in hlasten in najgloblji
pa se je pretrgala
na pol
en del je hušknil v zatrep sence
ki mu je vedno sledila
drugega pa je poplaknil
z zadnjim požirkom toplega uniona
nekam dol
pod razbolelo žličko
prekleta vročina
Poslano:
24. 08. 2011 ob 10:28
Spremenjeno:
24. 08. 2011 ob 10:29
Tako nekako preoprosto z zvrhano globino čustev in še bi dodal,a kaj ko je vse povedano in tako jasno.
urednica
Poslano:
27. 08. 2011 ob 08:45
Spremenjeno:
28. 08. 2011 ob 12:18
Hvala za komentar, Tomi ...
Še ko je vse tako zelo jasno, ugotovimo, kako pravzaprav čisto nič ne more biti jasno :)
LP, lidija
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Lidija Brezavšček - kočijaž (urednica)
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!