včasih je dovolj sedeti na klopci pod
palmo in misliti na nič: na praznino,
na klobuk, na mitro. ščebetati brez
strasti, brez zmagoslavja. kot kokon.

včasih je preveč misli, pelina, prigod:
preveč mrgolenja. prikazni prhutajo,
se vsipajo, nebogljeno šumijo, ližejo
kri, likajo prt. prikazni so prasice, so

pritlehno prepojene! s pipsom bi jih,
z origanom, z mračno macolo. spet
diham kot kripelj, kot krivokljun. bi
najraje ne bil, bi se ubil, bi le molil.

v hrupu uric zorijo zločinci, ličinke,
kure nevrotične. pod palmo jih ni
več. na klopci drhti cigan, prosi za
milost, za šus v glavo, za brodolom.

Dani Bedrač