Nočem hoditi
po začrtani poti,
naravnost,
navzgor,
vedno s pravim izrazom
na obrazu,
brez čustev,
s pokončno držo,
urejeno pričesko,
z urnikom v roki.

Nočem gledati
tja daleč,
proti svojemu cilju,
skozi ljudi,
mimo toplih obrazov.

Stekla bom po travniku
v ponošenih kavbojkah,
z marjetico v laseh
in s tistimi,
ki jih imam rada.

Naredila bom neumnost,
pozabila na sestanek
in neverjetno
svobodna bom.


Vladika

Vladika