Pod grebenom more
s sprenevedo v očeh
koljeva zadnjo noč.
Ki presenetljivo
ne izusti niti
najmanjšega krika.
Izmojstrila sva se
po vsej tej plejadi
noči dolgih nožev.
In temna kri
nič več ne zamaže
najinih rok.
In temna kri
nič več ne zažene
najinih src.
Poslano:
17. 08. 2011 ob 13:25
Spremenjeno:
01. 02. 2014 ob 23:26
Pesem je zanimiva, če lahko uporabim ta izraz, v svoji srhljivosti. Mislim, da se bo počasi tudi skrhala v svoji srhljivosti in slekla plašč temine, ki te je objel. Ja, morda je bila, oz. je luna kriva za temino. Pa brez zamere, zakaj v zadnjih vrsticah temna kri, a se ne bi dalo malo drugače ali pa je to namenoma, da se še bolj poudari. No, v nekaj kar je dobro, se nos vtakne ali utakne:))), pa mislim, da je tudi to sprejemljivo:).
lp, ajda
Ajda, hvala za komentar.
Res ne vem ali je nastanku pesmi botrovala luna ali trenutno stanje v katerem se nahajam. Vem le, da se mi je izlila na papir, ko sem hotel ustvariti drugo pesem, pač roka je preskočila na drugo stran lista. Ni bilo veliko popravkov, le število zlogov sem moral malce uskladiti.
Prav si ugotovila glede temne krvi, mogoče bi lahko bila črna, pa mi ni zazvenela ustrezno.
Mi je pa zanimivo, da sem šele kasneje ob branju ugotovil, da se naslov prebrati na tri načine.
LP, Marko
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Marko Skok - Mezopotamsky
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!