Sonetožitje
Na kožo peska zlivam svoje morje,
izpiram vonj utrujenih obal;
se misli ne bojijo ostrih skal,
beseda mehke brazde v meni orje.
Oko potone nemo za obzorje.
Tema v tišini se dotakne tal.
Je čas, se zdi, nenadoma obstal;
in večnost gladka je - kot noč brez skorje.
Molče drhtiš, ko slačim ti gladino.
Bojiš dotikov se, a jih želiš.
Razgaljena me vabiš v globočino,
pogoltneš me in na skrivaj ihtiš.
Me val brezlični splavi na sipino;
čeprav sem mrtev, v meni zdaj živiš.
Legy & Kočijaž
Poslano:
16. 08. 2011 ob 17:19
Spremenjeno:
16. 08. 2011 ob 18:20
No, iz mojih dveh tihozvočij spleten sonetek... :)
Takoj v izbor za pesem poletja 2011.
Čestitke obema!!!
Lp
Vertigo
Legy, vrhunsko !
Pravzaprav upam, da bo Sonetožetje :)
Hej!
No, no... preveč prijazni. :)
Lp, legy
Poslano:
19. 08. 2011 ob 21:19
Spremenjeno:
19. 08. 2011 ob 21:30
Bravo Pesnik. Aplavz.
lp
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Legy
- 16. 08. 2011 ob 17:18
- Prebrano 1532 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 1101.47
- Število ocen: 26