Nič več! Nobenih pravljic,

nikakršnih drobtinic v žepkih

za varno vrnitev na izgubljeno pot.

Zvila sem si lopatice, da sem se, z ritjem, vrnila domov.

V arteškem studencu sem si oprala tuniko.

Zdaj vidim skozi vsako luknjico.

Tam, na vzhodu, v mandragorini senci,

kjer sem nekoč staknila vnetje oči,

se še pasejo Kirkini prašiči;

levo, meni nekoliko bliže, po spolzki brvi vztrajno hodi ista gos.

Pred mano,

na trhli veji napol slečenega gozda

niha petinpetdesetlitrski mernik.

(Koliko lunine preje gre v zaplate brezdomskih sanj! Zaman.

Če bi vsaj čas bil riž, da se lahko shrani za hude dni!)

Za mano,

zvesti Tohu Vabohu*  pobira nitke okrog statve.

Spomnila sem se, Moira, da bi tvoja nebeška bala,

ki si jo navila okrog mojega valja,

bila pravšnja za izolacijo vrhkletnega kamna.

Nihče več ne bo slišal, kako mi v tuniki rožljajo sklepi,

ko bom lovila resnico okrog praznih sodov.

----------------------------------------------

*Tohu vabohu – nered in prznina

breza