divjam po zemlje obli grobi in se ženem.
pozabljam kdo sem, ne ozrem se često vase.
rad bi doživel zamujeno, vse ob enem,
o, da bi vrnil spet se v stare čase...

peščena ura sipa pesek iz bučke v bučko.
spodaj je včeraj, zgoraj tisto, kar je še ostalo.
zrna mi peska štejejo utripe v lučko,
ki brli medlo, pot osvetljuje čisto pomalo.

morda med zrni žlahtni so kristali,
morda so večji, kot so vsi ostali.
ne preveliki, da bi žilo zamašili,
ko bi v življenja curku v včeraj se spustili.

predrobni so in v pesku neopazni.
očem nevidni, skriti v časa bitje.
čeprav so modri, kot turkizi,
so vidni srcu le, v sipe belini.

zrna neznatna sipajo v posodo časa.
turkiz se moder neopazno grlu bliža.
že zleze noter, srce močneje utripne,
oko ga vidi, solzo sreče utrne.
čas se ustavi...
srce še enkrat utripne,
zažari
in...............

Andrej