na koncu rumene svtlobe
kjer sonce pada v morje
silhueta ženske postave
odaja senco pred moje noge

brezobrazna senca
a idealna postava
leži pred menoj
pred mojimi nogami
a ne morem se je dotakniti

sonce počasi pada
silhueta izginja
sramežljivo skoraj proseče
a jaz le stojim in jo opazujem

brez lisic na rokah
brez odvečnih besed odhaja
izginja v temo

nisem ji povedal
nisem je prosil
nisem storil ničesar
da bi ostala

samo udarjanje morja
ob temne skele
me spominja nanjo
in svetle zvezde
se mi smejijo
le one  vedo
resnico

Mojmir