prasice mojega navdiha

me ne zbadajo samo ko se zgubam v posteljo

kot garje mi rovajo pod kožo tudi  ko sem buden

skrijejo se  mi v vsako misel

zaližejo se z vsakim drobnim premislekom

tiktakajo  v mojih korakih

zataknejo se vame ko prežvekujem

zažerejo se mi v drobovje

kot požrešne trakulje

valovijo z mojimi premiki

razmahane vlačuge so

ki vpijejo iz mojih besed

izkričanih/zamolklih

iz teh ki so na pol poti zastale v žrelu

iz onih ki jih ne izrečem

ker jih ne smem/nočem ali ker so pregrenke

da bi se gladko ločile od mene

v vsaki sliki se mi zableščijo

boli kot bi gledal v sonce

vtisnejo se v mrežnico očesa  

da njihova podoba

odmeva

še dolgo potem

ko zaprem  veke

brezno