prasice mojega navdiha
me ne zbadajo samo ko se zgubam v posteljo
kot garje mi rovajo pod kožo tudi ko sem buden
skrijejo se mi v vsako misel
zaližejo se z vsakim drobnim premislekom
tiktakajo v mojih korakih
zataknejo se vame ko prežvekujem
zažerejo se mi v drobovje
kot požrešne trakulje
valovijo z mojimi premiki
razmahane vlačuge so
ki vpijejo iz mojih besed
izkričanih/zamolklih
iz teh ki so na pol poti zastale v žrelu
iz onih ki jih ne izrečem
ker jih ne smem/nočem ali ker so pregrenke
da bi se gladko ločile od mene
v vsaki sliki se mi zableščijo
boli kot bi gledal v sonce
vtisnejo se v mrežnico očesa
da njihova podoba
odmeva
še dolgo potem
ko zaprem veke
res, strašljivo, to, z muzami ...
LP, lidija
Brrr...
všečno branje;)
Lp, Lea
ja, ja, včasih zna bit prav nadležno. sam večkrat pomislim, da je pisanje podobno nekakšni maniji, besede pa drogam.
lp
heh, pa kaj bi tebi razlago brundo, ti si izumitl kaikuja. znanec od sosedovega bratranca svaka, ki je tut včasih kako zašpilil, je izjavil, da je med pesnenjenjem in otrebljanjem veliko podobnega. bolj je pogača formirana z večjo muko gre od tebe, če maš prebavne motnje je pač driska tipa malatralalasrcezlomila. ampak vsaka reč v stvarstvu svoje mesto najde (ta je pa od farških pankrtov).
dijo
b.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: brezno
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!