Obstaja neko pleme,

ki se prikrade ponoči,

ti obkoli dvorišče, zasede hišo,

izvleče predale, prevrne police in besede,

odpre  in pljune v vsak kozarček

medu z deviškim satjem,

s katerim si presekal pot zlu.

Sam se privežeš na steber.

Da ne zakričiš,  ugrizneš v mantro.

Buljiš v svoja stopala, kot da bi bila iz jantarja,

po koži in skozi meso in skozi kosti te stresa tok,

s čutnostjo drgneš zemljo. Sezam, kje si?!

Tok spominov zaniha polja, onečedi te vonj umazanije,

vsujejo se  krdela in tropi, v glavi zaječi

in veke se same od sebe odpro v izgubljen pogled.

Plemenski osvajalci krožijo okoli tebe.

Zatajiš svoje poreklo, fosilno smolo

in insekta, ujetega v mehur,

kažeš na metulja na zakrnelem nohtu,

razparaš kožo, da skozi rebra kletke

piskne ptica, da izusti, česar ti ne moreš izreči,

da  zakričiš: Tukaj sem!

Moja kri je vino, ni voda, pri  milem bogu!

Vidijo tvoje srce in brezbrižno nadaljujejo z igro pikada.

Lidija Brezavšček - kočijaž