Sanjal sem,

tako živo sem sanjal,

kako se trudim pritegniti tvojo pozornost.

SVEČE, ki bodo pregnale tvojo zbeganost,

bodo kmalu razmeščene po sobi.

Tvoje zmedene oči sprašujejo,

ali sem že opazil,

da nisva prišla sama.

Dvoje ust hlasta po tebi,

a bosta obstala negotova,

kot jaz, ki bom kljub temu ostal zbran.

Vsi čakamo, da se odločiš,

kdo je bil najgloblji

in ti segel do srca.

Mrzlično razmišljaš,

kakšno glasbo boš izbrala,

da ne bo iztikala oči.

Očitno se mi trije ne zavedamo,

kako spretno si nas premamila

in da srce sploh ni bilo v igri.

Jaz počasi (ne vem, če tudi onadva) dojemam,

da bodo sveče na nek način obredne

in mi bomo tam zgolj igralci.

Poslušam vase in čakam grom razočaranja.

Vedno je zadonel,

ko je šlo za teptanje rož.

Tedaj se v sanjah zavem, da sanjam.

In da bo vsak čas planil divji ogenj,

ki me ne bo le ožgal ampak celega požrl.

Odločim se pognati se v zublje,

ki sem jih tako dolgo sanjal,

da so postali resnični.

Takrat me pograbi pošast in vem,

sanje bodo trajale,

misli se bodo  ponavljale,

dokler jih ne povabim ven.

Milan Novak