Najprej sploh nisem ničesar videla, ničesar slišala.

Le razbiti koščki so zasajali ostre kote

v razprto dlan izgubljanja.

V medli svetlobi so si ptice lomile krila,

otožnost njihovih črnih oči je skrhala jutro,

črna magma žalosti jim je prežgala grlo.

Vse se je umaknilo noter, nekam noter,

se vrnilo v zastale poljube, v visoko plimo joka,

v smaragdno zatočišče davnega.

Šele bledi krog rastoče lune

je osvetlil robove razbitih koščkov,

ki niso mogli sestaviti tvojega obličja.

ob potoku - Majda Kočar