Ta pesem

se zbira že nekaj časa,

v božanju čaka.

Gosti se v teži telesa,

v blazinicah prstov trepeta,

v aritmiji sinkopira svojo pisavo.

Je pisana risba,

drobna reža svetlobe,

prostor, ki se polni z njo.

Posejala je makovo polje, da kri rdeči,

popila vino, da se lesketa v magnoliji hrepenenja.

Drhti na obali,

ki čaka morja, morja, morja...

ob potoku - Majda Kočar