nemiren je ta gordijski vozel
ki se sprehaja med sončnim pletežem in umom
nemirno je njegovo spačeno srce
iz črnega marmorja je njegova sredina
zastekljena s krvjo in
oblečena s krznom najsvetejših živali
kot morje se razliva vsebina
odvozlanih trenutkov osvobajanja
oh, svoboda, tvoje lice je tako bledo,
si se res na kamnu večnosti razklala
še preden si obšla celovitost hrepenenja?
si res v meni zategnila najtanjšo nitko
in gosenici onemogočila najbolj
sladko in čutečo preobrazbo?
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Silva Langenfus
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!