Sedela sva tam,
že leta nazaj...
S fantom mokrih las in
prečudovitega nasmeha.
Sedel je tam in se smejal,
ne spomnim se točno zakaj,
morda kar tako brez razloga.
Takrat sem vedela da ga ljubim,
čutila sem to,
verjela sem svojemu srcu...
Hotela sem mu priznati,
ga objeti in
poljubiti...
Ostati tam z njim za vedno...
Vendar je odšel,
trenutek prej mi je
še zadnjič dovolil,
da ga pogledam v oči...
Nato je vstal in
se za trenutek uzrl...
Za tem izginil...
Kar tako,
za vedno...
Še danes se vračam na tisti pomol in
ga čakam,
ker ga ljubim.
Morda se vrne...
Ah..ti prazni upi...

Lurch