Prvi dve kitici dišita po Kosovelu, zadnja po Župančiču. :) Ne mislim nič slabega s tem. Ampak tipično, v melanholijo nagnjeno "kosovelističnost" na koncu zamenja brumni "župančičejanski" ali celo "vodnikovski" klic (Predaj se vetrom, naj gre, kamor hoče ... ali pa Kranjc, tvoja zemlja je zdrava! :). Ta prijem morda pesem malo zamaje. Skratka, bi se še dalo delati z njo, ne le zaradi novega ali nenovega dne.

Kar se tega tiče, je moje mnenje, da ponovitev ni moteča, ker se zdi smiselna. Nov dan prinese nove stvari, nov pogled, novo izkušnjo, novo bolečino itd., tako večkrat rečemo, zato se mi zdi ta namerna podvojenost dovolj jasna. Seveda pa - če bi se ji želel izogniti - lahko zaviješ tudi v novo (hehe) smer, npr.

nov dan

te vzame v svojo/svežo dlan

Dejansko pa se mi zdi, da bi bilo najbolje, če ostane, kot je bilo najprej.

Precej bolj moteč je tale zakričal. Niha v patetiko, poleg tega pa ga moramo ritmu na ljubo brati z naglasom na i, zakríčal, namesto pravilnega zakričál. Ponuja se rešitev zaklícal, ki pa še ne odpravi patetike v zadostni meri.

Lp,

Kerstin

Kerstin,

hvala ti za komentar.

Kar se tiče primerjalnega dela je zame poučno :)

Presenetila si me z ugotovitvijo patetičnega kričanja; ta del me je mučil najdlje in sem se zavedal, da je "nasilen", patetike pa ne toliko. Sicer mi cela pesem drobenclja po nje robu, tu pa ji očitno spodrsne. V tem delu sem bil precej suženj forme; poigraval sem se najprej z rimo sem si - pesem si, potem pa sem začel kričati :) 

Tudi pel sem si vmes v uho, šepetal in kaj vem kaj še. Morda pa nov dan prinese svežo idejo :) 

Svoje, sveže in druge dlani so mi šle vse skozi prste, in sem vzel kar novo.

Strinjam se z Lidijo, da mora še malo odležati ... Nekaj me vleče, da bi jo zvozil do kraja, kakor sem jo začutil (na poti v Belo Krajino).

lp, gnu

Več ljudi več ve, a ne!

 Zato je Kerstinina intervencija fajn in upam, da ti bo zdaj še lažje, gnu, ko ti ne teži več samo ena :)))

Tistega o ponavljanju se pa še vedno ne odrečem, ker je toooliko drugih možnosti!

 :)

  LP, lidija

Meč te ne pokosi,

ne strup, ne glad;

poji te sok balad,

če pesem si.

Le njen dih zarosi;

trd molk v očeh,

ko strt plesniš na tleh,

če pesem si.

Zdrsim po valu. Stran!

Živiš! In dan

te vzame v novo dlan,

ker pesem si.

Zelo dobra rešitev, gnu!

Hvala Kerstin, si mi odprla oči glede kričanja :)

lp

Bi še prosil za popravek, zadnji ;I)

lp