Odpelješ svoje telo
kilometri pa govorijo da si tu.
Nevidne usodne niti te napletajo
iz neskončnosti.
Snovnost te zabriše pogledu
a se v drugi dimenziji vrtiva
v orbiti istih misli.
Vse ostane izgovorjeno,
da le ne spregovoriva.
Veličina tišine na obzorju
napleta pokrivalo predaji.
Grem s tokom.
Razum odkloni verjetnost.
Opustim oprijemljivost
in odpiram zakrčeno dlan.
Duša neštetih poti
pesmi ne potrebne melodije
razbiti prazni pogledi
in resničen nasmeh.
Ne ločujem se od sveta
samo združujem
skorjaste razpoke suše
s krči črnega neba.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Sandra Kocijančič
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!