četrtek dopoldne

pleše otresajoče kaplje

dokler burja zavija

surovo

v večno popoldne

zvoki njeni jokavi

postajajo sladki

dokler prebiram napravo

ki pred mano se sveti

gledam na uro

iz kamenja izklesano

njena narisana kazalca

nista vidno napredovala

srce od takrat

v sebi čisto

nikoli ne bo dalo

tako majhnega

nasmeha

ki dalo bi se ga

narisat na ščepec

čarobni trenutek

v tem je sreča

ko mu v čast

prižgem cigareto

jo močno potegnem

da me globoko napolni

kot priča tej ljubezni

ivan z