Najbrž  imajo isto mnenje o epileptikih, ki so jim včasih rekli božji otroci.

Tole mi je kapnilo ob novem naslovu : )

Lp, Marko

ja, in zamahnejo z roko, obrnejo ksiht stran.
sicer naj bi tile diabetiki namigovali na bolj splošne stvari. nisem ziher, da je to uspelo,
zato bodo najbrž le začasni.
je pa zanimiv konkretni prizor, kako gre folk brezbrižno mimo nekoga, ki mu zmanjkuje elektrike
in se ves zmeden skuša pobrati  s tal.

lp

Ja, ljudje velikokrat nočemo opaziti takšnih dogodkov  zato, ker nočemo biti vpleteni ... Će bi v tem primeru šlo za diabetika ali epileptika, bi bila vsaka minuta lahko usodna. Potrebna je takojšnja pomoč.Brundo, lepo si označil, kako ta pripravljenost nekomu pomagati , deluje. Spomnila sem se primera, ki sem ga bila deležna pred nedavnim na dopustu v Izoli. Sedela sem na terasi; zjutraj. Počasi srkala kavo in kar naenkrat sem pred sabo ob avtomobilu zagledala mladega človeka, kako je padel in butnil v avto. Ravnala sem instiktivno - v trenutku sem bila pri njem. Dvigniti ga nisem mogla. Vprašala sem ga, če je dobro. Samo pogledal me je čudno.  Bil je zmeden. Ničesar se ni zavedal. Poklicala sem na pomoč. Ljudje so obsedeli. Spet sem zakričala, kajti drugi ga dejansko niso mogli videti, ker je bil ob avtu in samo jaz sem ga lahko. Potem je pritekel nek mlad terapevt, ki je bil tam s svojimi varovanci, me karajoče pogledal in rekel, če ne vidim steklenice žganja v roki padlega. Nisem je opazila. Kljub vsemu mu je pomagal, ga spravil k sosednji mizi in mu ponudil vodo.

Ob vsem tem me je prešinila le ena misel: Kaj če bi na njegovem mestu bil mogoče kdaj moj sin? Ali pa: Mogoče se je omenjeni fant znašel na morju v trenutni krizi, nemoči ... Bi ga zaradi tega pustili, da bi utrpel posledice nepremišljenega dejanja? Gotovo je imel starše, prijatelje ... Ni namen mojega pisanja moraliziranje o alkoholu, o pasteh, ki jih  prinaša  diabetes, ker vse to  poznam. Rada bi se samo pridružila tvojemu pozitivnemu pogledu na takšne in podobne stvari ... kaj vse lahko prinesejo za seboj ... in da bi bilo prav, da se ponovno zgane v ljudeh tista mala človečnost, občutek pomoči .... ki je lahko za človeka, ki se znajde v primeru nemoči, usodna.

LP, spominčica

spominčica, hvala za tako obširni komentar.
a ne, zanimivo, terapevt, ki deli očitajoče poglede in se zgraža. joj!
me veseli, da ta drobna misel sproža raznovrstna razmišljanja.

lp