izgubila sem te med vrsticami

poležano odejo in prevelikim pričakovanjem

sedaj tipljem s tisočerimi jeziki

in oprezam za vsako gubo nedolžnosti

moje misli so kot suha posušena glina

zajedajo se v najmanjše kotičke uma

iščejo nemogoče v fatalni fikciji

da je vse občuteno na stopnji perfekcionizma

pretrd oreh sem za klešče enostavnega

lahko me ranijo in odkrušijo tisočletno lupino  

nikoli pa ne bodo zdrobile usedlin spomina

na trpko grenkost tihe bolečine

Silva Langenfus