Kako lahko žalostna pesem
sonce prikliče.
V večer se zatakne
in kaplje rose z očal si obriše.
Vprašanja postavljam v gluhi večer
morda se ponavljam
ampak kje je moj mir
da ga kot medaljo dam na rever.
Morda pa le nataknem klobuk Norega klobučarja
pa Srčni kraljici vzamem njen meč
srce za pogum zastavim
in glavo dam preč.
Ni časa, ni časa
in moj krik je odveč
Zdaj veter odnaša
pepel še žareč .
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Miroslav Tičar
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!