Odhajate -
in vsi načrti, hrepenenja, želje
vas vodijo na tisto ravno cesto,
ki brez zaprek do čiste sreče pelje.

Življenje pa poti je čudnih zmeda,
vse zdaj navzgor in zdaj navzdol držijo,
in množica ljudi je, ki brez reda
v vrtincu časa bogve kam drvijo.

Res vsak pozna le sebe, ni mu drugih mari,
vsak svojo srečo le doseči skuša?
Če kdaj prijatelj te v hrbet udari,
kljub vsemu grenko zaboli te duša.

In potlej preboliš in dalje greš,
ne iščeš več velike, večne sreče,
saj vsak dan vse jasneje v sebi veš,
da majhnim le stvarem se sreča reče:

ščebet otrok, iztegnjena ročica
in sončen dan in vetra hladen dih,
smehljaj hvaležen z zgubanega lica,
razkošen cvet, trenutek miren, tih -

vse to je sreča, ko jo prav spoznaš.
In ko postane v duši ti toplo,
če jemlješ manj in večkrat daš,
tedaj si našel pot, veš kam, kako.

Naenkrat ti je blizu ta naš svet
in zdaj razumeš, da v tej mreži cest
in sredi vseh usod, trpljenja, zmed,
je srečen tisti, kdor je sebi zvest.

daya