Ko smo spuščali zmaje

in so njihovi repi frfotali visoko v zraku,

sem razmišljal o njihovi svobodi tam zgoraj.

Pogum, s katerim so se zlepili z vetrom

je prerasel navezanost na napeto vrvico.

Zdeli so se tako naravni.

In ko so breze završale v sunkih,

so zmaji zašumeli.

Pomislil sem, da od strahu.

A njihov NAZOBČANI TREPET je razkril

strast.

In zmedene ptice so morale biti zmedene.

In krpasti oblaki so se morali cefrati.

Ker si se ti povzpela po napetih nitih

in v njihova tresoča krila.

In postala si

najbolj črna od vseh zmajev,

najbolj bela od vseh oblakov,

najbolj ponosna od vseh misli,

ki sem jih držal v rokah. 

Milan Novak