Le za prosojno bližino
se mi oddaljeno izmakneš.
Ko se danes zgoščaš nadme, prav lenobno.
Najprej se preganeš čez obnebje
vsakdanje besede.
Zatem z lastno senco razlomiš gladine mojega šepeta.
Čutim, večer nad večerom- si jutro.
Tišina skozi tišino,
razpenjena govorica.
Tudi tedaj, ko se oviješ v kapljo
svojega konca, vem, še si.
Kot molčanje globoko.
Nedaleč.
Zanimivo, ob branju pesmi se mi je ponudila kar sama po sebi vzporednica, sopotnica ali pa miselnica, fotografija, ki jo imaš kot predstavitev. Morda je takrat, ko si iskal fotko, pesem že drstela v tebi in čakala na porod:). Kaj vem, tako se je meni porodilo in ponudilo:)).
Je pa pesem njami, ni kaj!
lp, ajda
Ajda,
me veseli, da se ti je pesem zdela slastna.
S fotografijo, ki jo imam za predstavitev, sem hotel le pokazati, da me kot rojenega v decembru, zaznamuje zima. Verjetno takrat, ko sem jo prilepil sem, še nisem nosil semena te pesmi, ker sem jo napisal šele pred dvemi ali tremi tedni. Sicer pa, nikoli ne veš, kdaj se prikrade, tisto nekaj, kar povzroči, da pesem- je. Če je bila mogoče res tedaj prisotna, potem je bilo rojevanje zelo dolgotrajno.
lp, albin
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: albin
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!