Tišina se od vogalov brezzobo cedi.
S polkrikom potemnelih zveri.

Čas je spolzel, mogoče nekam na Kitajsko.
In svetlikavo trepetanje se spotika čez rogovilasto krošnjo.

Ostal je le en svet, razgaljen in pust.
Prevelik za glasne nočne veseljake
ter vse te sipke poglede.

Prepreden samo s puščavskim semenom mračne polti.

Nad mehko kožo na obrazu.
Se noč pregrize.
Da ga ni strah, mu izpije zenice.

Dokler ga ne pogoltne.
Tako kot mene-
                                                                     ravno včeraj.

albin