Mimo lune, teče tiho Mlečna cesta,

Kdor vidi to, več mar mu ni nagrade,

Ko otrok na dan, ko prvi sneg zapade,

Naj vodi strast jih, kaže tuja mesta.

Vladar globine,  da za njega bi nevesta,

Izbrala novega, če stari dom propade,

Kot voda, sapa, vodila skoz' pregrade,

Tudi, če kdaj življenja skrb izvesta.

Čuvaj se, nebo naj ti ne bodi meja,

Ogib pastem, katere kratijo povelje,

Po sreči naši, drugim vedno vpije žeja.

V to modrino – morje, zlahka te zapelje,

Za dar človeka sanjska to je Odiseja,

Če zvečer, učke te še sijejo veselje.

apndan