Le kaj je v meni zdaj čisto drugače?
Zakaj se počutim sama s sabo domače?
Zdaj so redki trenutki, ko čutim nemoč,
nemoč, da premagam svoj lastni obroč.

Zdaj, ko krog mene ni več obroča,
nobena se stvar ne zdi nemogoča.
Zdaj prepoznavam tudi tiste sledi,
ki vidne so v srcu in gredo mimo oči.

Razgled moje duše je dosti bolj jasen,
če sem iskrena je čudovit in prekrasen.
Le kdo je ustvaril vse te ideje,
ideje, ki pravzaprav nimajo meje?

Krasijo me lepi, čudoviti lasje,
predstavljam si jih kot moje želje.
Te želje pritegnejo tiste poglede,
ki pošljejo sonce na moje grede.

Sadovi jeseni bujno zorijo,
v kašči vso zimo nove misli rodijo.
Misli velike in srednje in male
misli, ki pridejo, da veliko bi dale.

Na dvorišču leži preperel obroč,
kot spomin na preteklost, kjer je ostala nemoč.
Ni me več strah.
Tudi njega sem tam odvrgla proč.

Mirica