Po klavirju življenja
Dva smešna pajaca
Se klatita plaho
In drzno in smelo
V lijaku vrtenja
Kot prazna kozarca
Dišita po vinu
Ki je izzorelo
V jecljavem koraku
Neuigrano
Hitita po tipkah
Omahovaje
Zanosno in strastno
Lenobno zaspano
Kot v epilogu
Ljubezenske vdaje
A vendar nikoli
Ne dokončata
Dotika; nikoli
Objem ne zamaje
Postavic krpénih
Ta čudna sonata
Ju vodi na kraje
Izvirov strupenih
In črna stopala
Njega silhuete
Samo belih tipk se
Dotikajo bežno
A belih nožic njenih
Prsti in pete
Edino po črnih
Stopicajo nežno
In zreta se nemo
Z očmi se lovita
Nagiblje se on
In priklanja se ona
Kako je to čudno
Da vselej zgrešita
Se v svojem hotenju
Samo za pol tona

Aleksandra Kocmut - Kerstin