Iz kota opazujem ravnino

nedavno zorane gore, morja, gozdove, uhojene poti.

V ozadju poplesujejo zamaskirani deli

novega.

Krčevito nerazumljenega.

Kamor nisem hotela.

Ljubše je bežati v poznane dneve

iskati preteklik namrščenih dni

kazati prst usodi

se režati zadostni polnosti.

Ne vedoč.

Da je samoumevnost že davno prerasla

skice realne prihodnosti.

Kot da se rodim danes.

Pokopljem vednost

ki z zanosom radira naučeno.

Se zahvalim s srcem

brez svojih gora

doma

se pogladim med svetove

premagana, predana, brezdomka,

izmučena, pretepena z vprašaji

utrujeno porojena očetu.

Vnovič.

Karkoli bo dobro

bo najboljše.

Se primerjam ?

Z zavlečeno podobo iz kota ?

Brez obrazno

bele misli tiska na prazen dan.

Ni spomina v odluščeni skorji iz sanj

ni nemira

ne vedoč.

Da je dementno jezero pravi kraj za počitek

da je zaznava preslikana

v praznino, kjer končno ne poseduješ ničesar.

Karkoli bo dobro

Bo najboljše.

Sandra Kocijančič