ODSOTNOST DVOJINE
Nekaj začetkov.
Zapisi, preobračanja,
mimobežne Lunine mene.
V razpuščenih laseh
pol hiše pod zemljo, ostalo ogledala.
Blato na čevljih,
sprehod do Biotehniške,
kokta in Dane Zajc.
Pa en fant z arhitekture
na visokem stolu
in s sanjami za tja čez.
Jaz pa sama s pesmijo,
ki se k ničemur ne nosi,
ničesar ne prikrije,
kaj šele, da bi zgradila.
Samo ždi.
Nobenega konca.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Barbara Žvirc
- 10. 07. 2011 ob 18:17
- Prebrano 1142 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 449.37
- Število ocen: 13
