oranžna krogla
drsi
po oblem hrbtu dneva
poslednje vlakno neba
zagori
v rdečini večerne zarje
za sivo gmoto skal
krvavi
obzorje
srobot v živem pletu
pada
preko nazobčanih čeri
noč narahlo
zavalovi
v luknjičavi čipki modrine
Poslano:
10. 07. 2011 ob 02:16
Spremenjeno:
10. 07. 2011 ob 11:54
Draga moja,
to sicer ni tvoja najboljša pesem, je pa res dobra (katera pravzaprav ni?). Sprašujem se le, kje dobivaš vso to metaforiko ... že dolgo nisem brala koga, ki bi dejansko imel tako raznovrstno in bogato izražanje ... :)
Vse krpice so tako lepe...zadnja pa, da si z njo pokriješ dušo... LP, ob potoku
Hvala Lucija,
ne vem, rada opazujem. Moja domišljija je bogata (celo preveč, zaradi tega veljam za sanjarko, ki lebdi, pozablja na realnost). Vendar ni tako, še kako me bolijo krivice s katerimi nam streže današnji čas. Zato je včasih rešitev, beg v sanje.
To, da rada in veliko berem, tudi ni skrivnost (tudi to je beg, morda celo zasvojenost).
Bodi lepo !
Lea
P.S.: privoščila sem si droben popravek pesmi, to bi storila že prej, a sem bila bez internetnega signala
ob potoku, hvala:)
Veš meni je všeč vse drugo, za zadnjo krpico sem bila mnenja, da bi jo bilo dobro izbrisati.
Sedaj jo puščam, čeprav se mi zdi nekoliko klišejska.
Lp, Lea
srobot v živem pletu
pada
preko nazobčanih čeri
Jaz bi pa izpostavila tole krpico, seveda so pa kot celota tudi ostale okusne:).
lp, ajda
Hvala ajda,
se strinjam z napisanim:)
Lp, Lea
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Lea199
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!