Čeprav si ob meni

in že dolgo vse dobro v meni,

ko pade noč in prevzamejo me sanje

vedno znova v njih se riše strah,

o korakih, o poteh

po katerih odmeval bi le moj korak

tvoj pa puščal bi sledi nekje

do koder glas in ne oko

ne sežejo po tebi,

da objem postal bi le spomin,

ki bi spreminjal se v meso

skozi tiste žive sanje,

ki mi te jemljejo.

igor žuravlev