Večkrat zalotim misli

kako si vzamejo čas

za potovanje v preteklost,

da me mučijo s prizori

tesnobne brezizhodnosti,

ko je upanje bilo luksuz

in ni bilo razlike med dnevom in nočjo,

ko nihče ni potrkal na moja vrata,

ko telefon je tiho obležal na mizi

in ko tako se vračam v preteklost

pa nato pogledam v tvoje obličje

lahko samo padem na kolena

zašepetam zahvalo v nebo

te stisnem še močneje k sebi

in nikoli ne pozabim

kako težko je biti sam.

igor žuravlev