Razgali ga,

Da na njem ni ničesar človeškega več.

Postavi ga pred občinstvo,

Da moč njegovih mišic obvladuje dvorano

In vsaka njegova kita

Potrjuje noto,

Ki jo iz globin vesolja vleče njegova palica

Ter kot obkladek balzama polaga na razbolela

Srca, v vsakdanu ujetih poslušalcev,

Ki so se hiteč, komaj uspeli ustaviti

do svojih stolov v dvorani ter

si, iz hitenja, iztrgati tisti urici,

da vidijo moč njegovega telesa

in začutijo sozvočje orkestra,

ko zajoka violina

ter jo bas miri s vojim mirnim globokim glasom

in se klavirske strune uglasijo z bitjem srca,

ki vase vpija melodijo,

ki obliva dvorano, prodira pod obleko

in se ustavi prav tam,

kjer danes praznina v ljudeh kraljuje.

Solze tečejo ženam po licih,

Možje jih skrivaj zadržujejo v kotičkih očes in

Se sramežljivo obračajo stran,

Ko se sem ter tja,

kakšni le uspe prebiti v življenje,

ko počasi zdrsi po licu…

Naboj v zraku,…harmonija…in

Prežetost poslušalcev s toni,

Ki jih razgaljen do dna duše,

Riše po zraku in polaga v srca

Namesto praznine.

Ni ga v dvorani,

Ne njega, ne nje,

Ki se ne bi želel razgaliti

In stopiti v njegov svet,

Ki se izgublja v neskončnosti vesolja.

Razgaljen, prebičan in do dna duše krvaveč…

Ni prvi, ki je poteč krvavi znoj, spremenil svet…

A je prvi, ki se je razgalil pred mojimi očmi.

Melodija na čopiču,

Solza iz kotička očesa…

In…

...dirigent.

Brainstormer