Uh, kaj naj rečem. Obetavna pesem. Menim, da bi morala odpraviti nekatera "zatikanja, ki se ti pojavijo tekom pripoveda, pa najsibodo to zgolj tiste male nerodnosti ali pa slovnični spotiki.

Najbolj me ustavi tisto:

 jokajoč, jokajoč jokajoč ...

... ker ne vem, kdo joka:

Le 1prijaznost je bila tista,

ki je lahko ujela

in zaprla v temne kletke spomina otroštva

bridki strašni 2strašni strah

jokajoč jokajoč jokajoč.

3?

1. Če je to prijaznost, potem bi bilo bolje takole:

Le prijaznost je bila tista, ki je lahko jokaje zaprla temne kletke itd. (Potem ponavljanje seveda odpade, sem prepričana.)

2. Če je bil ta, ki joka, strašni strah, kar mi je nekako najbližje, čeprav nenavadno,

potem takole: ki je zaprla .... v ... jokajoči bridki strašni strah ( če je tako, bi ponavljanje doseglo efekt samo, če besede ne bi tako transformirala ampak bi napisala recimo:

 ... strah, ki je

jokal, jokal, jokal

3.)morda si hotela napisati, da si jokala ti, ko te je bilo strah če je tako, bi bilo morda bolje tako:

Le prijaznost je bila tista,

ki je lahko ujela

in zaprla v temne kletke spomina otroštva

bridki strašni strašni strah

in jok, jok, jok.

Še nekaj nedoslednosti je (medtem se piše skupaj,  nihče ti ne dirja konj, konji dirjajo le sami, kvečjemu nekdo povzroči to, da zadirjajo ... pa še ločila - par vejic ...)

Celo pesem brez škratkov vidim takole:

Natoči mi vina, daj, daj, daj.

Ne veš za moje geslo  žalosti.

Tvoji zobje se mi smejejo.

Nikoli me niso ganili zobje.

Le prijaznost je bila tista,

ki je lahko ujela

in zaprla v temne kletke spomina otroštva

bridki strašni strašni strah,

ki je jokal, jokal, jokal.

Ljubim rdeče kaplje strasti,

ki mi zazibljejo ta svet v hostijo odrešenja.

Ki poženejo v dir moje  konje, ah, te konje tja čez.

Ljubim vprašanja brez odgovorov

zaradi teh zvezd,

ki me kličejo plave, plave, plave.

Ta večer išče svojo pesem,

svojo nežno rumbo

svojo mehko dlan ...

Ne, nikar ne misli, da jočem.

Le neko hrepenenje zatika besede,

jeclja v samoti

in čaka, čaka, čaka.

Medtem, ko v prvi kaplji poletja

tiho joče izgubljena kresnička.

Medtem, ko v pravopisu življenja

zaman, zaman, zaman

postavljam vprašaje na koncu vprašanj.

Medtem, ko pijem to rdeče vino

in se večer rdeče preveša v nič.

LP, lidija

Lidija,

res hvala za popravke in dobre rešitve...pesem zdaj lepše teče, je enako močna in ni patetična.

Kar se tiče strahu, lahko joče, kadar je tako ves s tabo, da postane ti...in jočeš pravzaprav ti.

Hočem reči jaz :)... In ker nosimo s sabo kakšne takšne otroške rane, (vprašanje, če se kdaj zacelijo)...včasih še vedno joče v nas odraslih tisti strašni strah.

Ampak samo včasih.

Želim ti nasmejan dan.

Ob potoku