Razkosavajo trenutke,

zbadajo v hrbet,

trobezljajo okoli ušes,

luščijo se s stropa kot odkrušen omet

in padajo skozi pločevinasto rešeto moje glave,

vrtinčijo me med pomečkanimi rjuhami,

hinavsko se tihotapijo in sučejo

v razpokah meglenih utvar, 

puhle pokveke,

zlobno se krohotajo

in se potuhnjeno skrivajo za štrlečimi vogali,

poplesujejo v ritmih solzavih popevk

in se mečejo po tleh,

izginjajo kot zlizane prikazni  

in se spet prikazujejo

v zaprašenih ogledalih,

renčijo na vhodnih vratih,             

frčijo skozi okna,

me vabijo, trepljajo,  

ponujajo kozarček ali dva,

cunjasto se mi lepijo na jezik,

špičijo se na konici svinčnika,

priliznjeno se nastavljajo in namigujejo,

posiljujejo vsak trenutek,

ko pozabim nanje,

dušo bi prodale …

Samo v pesem se nočejo sestaviti …

Ignis