Učiš me pisati pesmi.

Povsod si, a nikjer.

Ne preoblačim postelje.

Iz strahu.

Da te ne bi več čutila.

Da ne izgubim drobtinic spomina.

Prihajaš,

ko želiš,

ne ko želim jaz.

Puščaš sledi,

ki divje bolijo.

Tu si in nisi.

Odklepaš ključavnico moči,

prižigaš sveče notranjega pogona.

Krajšaš daljave,

ki postajajo resnične.

Podiraš temelje mostovom,

na nepričakovanih mestih.

In pišeš prelepe pesmi.

Obžalujem, povsod si, a nikjer.

Sandra Kocijančič