se prebijam skozi vijuge

in iščem barve

v žilah spočetja

tam v praznini vakumiranega

spleta živčevja

se razprostira mreža

nikoli vzniklih tumorjev

v spletišču besed

so obstale zatrdline

ki nehote spreminjajo

strukturo živega

v oblak eteričnih spojin

čeprav nikoli ne bodo rojene

v krvavo gmoto

in nikoli ne bodo

s krikom vdihnile zrak

ovite s popkovino

bodo v smehu zapustile

pretoke zarodka

Silva Langenfus