V istem času
se vesolje vrti,
z nami vsemi se delijo poti
kot krmežljav otrok posmrkanega nosa
se čudimo še zadnjim okončinam nedoživetega,
plamenimo v ognju časa
da žarijo peruti in se žgejo,
popadeni listi prežgejo se hkrati s korenino,
ta čas je narazen in toliko skupaj.
Nismo unikati, smo žive igre.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: IŽ-lev
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!