pesem je živa svetloba, je ostra, prekleta beseda:
diši kakor kamen, kot zdrizasta goba. vedno dokončna
kot voda, kot zloba, kot mrzla golgota, sesirjena

v času kot slepa ameba. kot vidra polzi, drhteče
pulzira v vataste sanje, v oglate, oprane možgane.
prežre barikade, pronica med blede, nitkaste špranje

do hlipajočih, utrujenih lutenj srca: tam pleše
v zanosu, v ponosu, v korenu jezika. vsa mrzla
ponika v muljasta tla, da se ob ozvezdja spotika.

v pesmi je tkivo, v mesu so rane, so slane ličinke,
v telesu brenči bolečina in vlaga se vek ne dotakne:
kot jedka rosa usahne, strdi se na suhi brežini,

utone v ožačeni, žaltavi slini. podobe se kakor vestalke
vpijajo v prah, v lopatasta usta živali. pesem pogleda
od daleč človeška mravljišča, ljubezen, slepoto in strah.

Dani Bedrač