Gospa, priznam, le tvoje ime poznam!
Kot pesek, ki ga vroč saharski piš
nasuje v dlan - toliko te imam -
rubin, ki teče mi z dlani kot sviž...
Še več priznam, poznam še tvoje oči!
Zatrapal bi se bil v plašljiv lazur,
umiral v njih, kot dren, ki se raztli
skeleč v poslednjih plamnih vročih ur...
Morda poznam še več - tvoje srce!
In če bi legel nanj, bi v žamet pal,
galeb, ki bi zatonil pod valé,
ko je v bleščavi ribiča iskal...
Enkrat ti pojdem s prsti čez lase,
takrat se bodo tresle mi roke...

Mrož