Spominčica, morda sta zadnja dva verza odveč, ker že prej v pesmi razberemo kar opisujeta.

Pusti, naj še urednice povedo svoje mnenje.

Lepo!

Lp, okto.

Se strinjam z napisanim Okto, kot da bi bral moje misli. Berem to pesem, se vračam k njej, je pretresljiva, prepričljiva in če lahko rečem tej otožnosti, lepa. Nisem sodnik, oz. poklicana, da bi avtorici rekla, to je preveč, to je premalo, ker bi zarezala v njeno bolečino, ki bije iz vrstic pesmi. Je pa seveda za dobro pesem tudi potreben rez nekaterih misli, vrstic. Upam, da bo kakšna od urednic predlagala izboljšave, ker pesem je dobra in je škoda, da bi ne poletela še višje kot si seveda zasluži.

lp, ajda 

Najbrž bi se vsaka od urednic lotila pesmi po svoje, ampak res je nekaj verzov odveč, pa tudi simboličnost, ki se meša s konkretnostjo malo zmede tok branja. Fino bi bilo poenotiti stil in se znebiti klišejskih primerjav, ki jih je v pesmi kar nekaj. Nadomestiti bi se jih dalo s čim originalnejšim ali pa jih kar izpustiti.

  Še nekaj moti  in in sicer neroden izraz "križišče razpoTja". Mar ni razpotje samo že neke vrste križišče? Poznamo razpotja poti, cest ... in križišča poti, stez, ces kolovozov , itd.

 Torej naj bo v naslovu križišče ali pa razpotje.

A) tvoja verzija

Na križišču razpotja

sedim na križišču razpotja

in gledam svetlo točko v daljavi

prikovana sem v ta čas

in njegove trepetlikaste spletke

prodana sencam hudičevega kraja

in krpicam metuljevih kril

žvrgolela sem v vejah dedkove češnje

in kradla nebesnim peresom raj

preluknjana v željah po ljubezni

odžagala sem korenine

drevesnih junijskih sanj

zaman sem iskala odgovore ponavljajočih vprašanj

in ranjena že v cvetu mladosti

z rojstvom sina sem poletela

in mu sadila kalčke ljubezni

počasi, toda vztrajno sem venela

v kletki ugasle partnerske harmonije

dokler ni nekega sončnega junijskega dne

sprašujoča črnina oblekla srca

dveh nemočnih teles -

ranila otroštvo in zameglila pogled obeh

sina ina matere za nekaj let

B) Sama vidim pesem teko nekako:

RAZPOTJE

sedim na razpotju

in gledam bleščečo pikico tam daleč

prikovana sem v ta čas

in njegove trepetlikaste spletke

prodana sencam hudičevega kraja

  za krpice metuljevih kril

žvrgolela sem v vejah dedkove češnje

in kradla nebesnim peresom raj

preluknjana v želji po ljubezni

odžagala sem korenine

drevesnih junijskih sanj

zaman sem hlepela po  tistem zato

ki bi mi pojasnil vedno isti zakaj

in poškodovana že v brstju

sem  z goličem  poletela

in mu sadila kalčke ljubezni

počasi, toda vztrajno sem venela

v ječi usahle harmonije

dokler ni nekega sončnega junijskega dne

sprašujoča črnina oblekla src

dveh nemočnih teles .

seveda je to le predlog in poskus ukiniti klišeje in biti bolj jedrnata.

  LP, lidija

Hvala vsem trem, oktu, ajdi in lidiji, da ste pesem opazili in se poglobili vanjo. Mislim, da je to nekaj najboljšega na tem portalu - mnenja bralcev in uredništva ter obenem kritka, ki mi omogoča, da vidim, kje ga "lomim"  in kje sem napredovala.

Naslov res ni najboljši. Ko sem pesem pisala, in sicer včeraj, na to sploh nisem pomislila, predala sem se občutkom in čustvom, tistemu trenutku, ko enostavno mora "tisto nekaj" ven iz tebe ...

lidija, tvoja popravljena verzija mi je všeč, deluje bolj sveže  ... hvala ti, vzela sem ti precej časa, ampak pokazala si mi, kako bi bila lahko pesem izvirnejša, pristnejša ..

okto in ajda, ne vem, zakaj na koncu pesmi tako rada še pojasnjujem.  Res sta zadnja verza odveč. naslednjič bom pozorna na to, čeprav včasih kar ...

Zdaj se bom spravila k popravljanju oz. izboljšavi pesmi - mislim, da bom ostala kar pri tvoji popravi, lidija.

Hvala vsem trem,

LP, spominčica

Opravljeno - tako kot si mi ti lidija predlagala, le pri tu pri tema dvema verzoma sem spremenila še sva glagola:

zaman sem hlastala po tistem zato

ki bi mi razjasnil vedno isti zakaj

(upam, da bo tako tudi prav).

lidija, hvala še enkrat za čudovite popravke.