drevored
obešenega v zanke sladkih besed
me je porezala ostrina tvojega jezika
krvavečih dlesni ješ
vsakdanji kruh
razvejal sem se kot divji kostanj
in vrgel temno senco nate
našel sem svoje mesto v drevoredu
in se umiril ali poniknil do, če bo še naslednjič zanjo ... poslednjič za njo v umirjenosti ...
hja, kar nekaj misli
lp, ajda
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: brezno
- 27. 06. 2011 ob 15:55
- Prebrano 1091 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 439.45