Pišem.

Ker še vedno čutim pesem tistih rok.

Ker sem voda, ker sem  ženska in otrok.

Ker je  zrak in zemlja moja,

ker nič ne mine, ko ponoči se na bok

obrnem sama,  grenko svoja.

Ker vem, da nemogoče bi bilo lagati.

Ker vem, da ljubim in sem hladna hkrati.

Ker vem, da nosi vence orhidej

mi samota, ko stoji pred vrati.

Potlej vstopi, poje za mano: »Miserere Mei…

…Deus: secundum magnam misericordiam tuam…«

Ker vem, da kjer se slišijo glasovi, ti dihaš in si tam.

Ker vem, da še te slišim hrepeneče.

Ker vem, da tvoj objem mi je naredil dan.

Ker vem, da danes pojem Zate. Slišiš sreče…?

Ker vem, da spet zapuščam mesto.

Ker vem, da ljubim in potujem često.

Ker vem, da nič nikoli ni za vedno,

da cesta se združuje s cesto.

Ker vem, da nič na svetu ni vsevedno.

Ker vem, da je vse lahko drugače

ko vidim srno, ki po jasi skače.

Ker vem, da kamenje, ki mi pot ovira,

nekoč  bo  pòd in zid palače

in hiša moja polna mira.