je plal pod ponjavo, dušebrižnik,
pikast kot marela. po sivi krožnici
je mezela luč, je brnelo bunkasto,
slepo božanstvo. rojenice so z oljem

primigale na brežino. ni bilo plime,
bilo je kesanje, dišal je bel obup:
do neba, v tercinah, pa še drugače.
nismo ga smeli spreminjati. le kdo

je drhteče mezel? maziljenec gotovo ne.
v zakristiji, oj,  tam nihče ne gnezdi.
še rosa ne, morda le kak tih migetalkar,
le kak slok menih, kak zafukan tamburaš.

in mi smo ga jedli, okroglega križanca,
pasjo bolho, vehementno ustoličenega!
pa je še ostalo za tiste, ki so skrivaj
zijala pasli. tisti, ki bodo celo nekoč.

Dani Bedrač