pred durmi je groza, je vlak,
kvas in avitaminoza: položen
v predal ihtim tako enozložen,
tako repat. kot regrat nabran,
nanizan v polsteno nespečnost:

gologlav in nesrečen zidar,
zasidran na kljuki brez vrat.
mornar brez brežine, žid, mehur,
stoletje brez ur, bos migetalkar.

v zatilju so svečniki, je sreča,
je prhka svojat. tam so troblje,
tamtami, črnci, silno slepe žirafe:
savana, samota, oglarske kope, voda,
okopi, oboki, turki, svoboda. in kri!

z dolgim krepelom čistim črno ozadje,
s svojim omelom kričim, z lutnjo bedim,
ljubim obzorje, lažem, plah snubim ladje:
do sonca, do konca: kot kak rokomavh,
kot prazen sod, kot  nerodno zbezljan idiot.

Dani Bedrač