v zvoniku
težka pesem pritrkava
razmesarjeno srce
božjega sina razjarjeno
žari v prsih bojevnikov
krik božje ljubezni
ostri strupene puščice
sveta voda
brusi rezila razumevanja
zbor duhovnih kastratov
se pači v blagozveneči kakofoniji
rdečelični nadčlovek razteguje meh
privid mesta
se izgublja v megli
za podobo razmajanih kozolcev
vonj po kerozinu dopolnjuje smrad hlevskega gnoja
Heh, a veš, kako sem brala tole pesem?
No, najprej je še nisem umestila, ampak ko sem prebrala zadnjo kitico, se mi je pa naredila jasna slika nekoga, ki noče na pot. To pa predvsem zaradi kozolcev in kerozina. Če se pelješ proti Brniku se naredi točno ta impresija. Sem in tja kakšen kozolecc, če imaš smolo, je tudi megla, ko prideš tja pa se da vohljati kerozin. Še zlasti, če je megla je vonj letališča specifičen. Gnoj iz polj in kerozin :DDDD
Skratka, ena taka popotnica je tale pesmica za enega nesrečnega popotnika, ki ne bi šel rad od doma od svoje drage in živel kot kastrat :)))
Ne mislim, da je to resna interpretacija pesmi, je pa asociacija. Heh. A greš na pot? ;)
lp,
Z.
Haha, ne grem še, pa tut ko grem se vedno vrnem. Se me je težko znebiti. Si jo pa fajn umestila, torej se jo da brati tudi čisto dobesedno :)
Lp, b.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: brezno
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!